Alenka Bartl, kostumografka (1930 – 2018)

V 88. letu nas je zapustila Badjurova nagrajenka in ena prvih slovenskih poklicnih kostumografk Alenka Bartl. Zasnovala je več kot petsto gledaliških kostumografij, sodelovala pri filmskih in televizijskih produkcijah ter postavila temelje slovenske katedre za kostumografijo. Poleg nagrade Prešernovega sklada (1972) in Prešernove nagrade za življenjsko delo (1989), je prejela pet Borštnikovih nagrad za kostumografijo, Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev in Slovenski filmski center sta ji leta 2012 podelila nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo. Predsednik države Borut Pahor ji je leta 2017 podelil predsedniški red za zasluge. V obrazložitvi Badjurove nagrade je bilo med drugim zapisano:

»Kostumi Alenke Bartl so vedno vrhunski in izrazito avtorski, ne glede na to, ali je v filmu predstavljena zgodovinska ali sodobna tematika, ali v njem prevladuje realizem ali fantazijska dimenzija, ali gre za umetniški ali žanrski film. Njeni kostumi so vedno ravno prav opazni in hkrati neopazni. Kostum je pri njej vedno v funkciji filma in igralca ter njegove vloge, nikoli ni namenjen samemu sebi in razkazovanju. “Kostumograf ni modni kreator! Ne snuje večernih, športnih, delovnih oblačil po napotkih centrov iz Pariza, Londona, Rima, temveč fiksira predstavo o Ofeliji in Jacinti, o Cyranoju, Don Juanu ali Kačurju ali kakšni sodobni vlogi,” pravi Bartlova in nadaljuje: “Res je, da se prav nikdar nisem držala historičnosti, ampak sem poskušala s svojim videnjem časa, vloge, dramaturgije, režije in vsega tega, kar je pisalo v scenariju. Vse sem poskušala narediti zelo avtorsko, zelo svobodno.” Alenka Bartl je orala ledino na svojem področju avtorskega ustvarjanja. Kostumografijo kot stroko in poklic je utemeljevala tudi teoretično. Postavila je temelje slovenski katedri za kostumografijo. Več desetletij je kot pedagoginja in profesorica na AGRFT svoje izkušnje in znanje posredovala novim generacijam režiserjev in dramaturgov ter pri tem kot mentorica za kostumografijo sodelovala tudi pri nastajanju številnih študentskih filmov. Poučevala je tudi na Šoli za oblikovanje ter na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Filmskim kostumografkam in kostumografom je izbojevala pravico do priznanja avtorskega dela: od zapisa na filmskih plakatih do uveljavitve kostumografije kot samostojne kategorije pri podeljevanju nagrad in priznanj (na primer na Festivalu jugoslovanskega igranega filma v Pulju, kjer je kar trikrat prejela zlato areno za kostumografijo).«

Svoj kostumografski debi je Alenka Bartl udejanjila leta 1954, v celovečernem filmu Na začetku je bil greh režiserja Františka Čapa, ko so jo odgovorni pri Triglav filmu kot prvo diplomirano kostumografko z diplomo Akademije uporabnih umetnosti (smer kostumografija) v Beogradu, povabili k sodelovanju. Kasneje je Bartlova ustvarila še kostumografije za 20 celovečernih igranih filmov, 10 televizijskih dram in filmov, 3 televizijske nadaljevanke (Dekameron, Slike iz leta 1941, Kiklop), za 3 televizijske baletne predstave in opero, ter nekaj priredb slovenskih gledaliških dram. Ustvarjalno in umetniško delo Alenke Bartl je še v največji meri zaznamovalo kreativno sodelovanje z režiserjem Matjažem Klopčičem, s katerim sta posnela 6 celovečernih kinematografskih filmov (Sedmina, Strah, Vdovstvo Karoline Žašler, Iskanja, Dediščina, Moja ata socialistični kulak) in 4 televizijske filme (Zadnja šolska naloga, Nori malar, Črna orhideja, Gospodična Mary). Tako kot Klopčičevi filmi so tudi njene vrhunske kostumografije doživele številna priznanja na svetovnih filmskih festivalih, vključno z Berlinom in Cannesom.

Bartlova je po dvakrat sodelovala tudi s Francetom Štiglicem (Pastirci, Praznovanje pomladi), Juretom Pervanjem (Do konca in naprej, Triangel) in Igorjem Pretnarjem (Pet minut raja, Idealist). Slednji je z delom Pet minut raja zmagal na festivalu jugoslovanskega filma v Pulju, Idealist pa je bil nagrajen tudi na festivalu v Moskvi. Na festival v Cannesu se je Bartlova znova vrnila z odlično kostumografijo iz Umetnega raja Karpa Godine, kjer je s kostumom okarakterizirala tudi velikega svetovnega režiserja Fritza Langa in ob njem še pionirja slovenskega filma Karola Grossmana. Sodelovala je pri eni največjih uspešnic slovenskega filma, delu To so gadi Jožeta Bevca; nato pri Krču Boža Šprajca, Kiklopu hrvaškega režiserja Antuna Vrdoljaka, pri epizodi Slovo Andreja Vitužnika, ki jo je Jane Kavčič prispeval za omnibus Tri zgodbe, in nenazadnje tudi pri črno-beli melodrami iz kmečkega življenja, Luciji Franceta Kosmača.

V čast Badjurovi nagrajenki je Slovenski gledališki muzej v sodelovanju z Narodno galerijo v Ljubljani leta 2012 pripravil veliko pregledno razstavo Alenka Bartl, kostumografka (sledila ji je še virtualna razstava z enakim naslovom). Ob tej priložnosti je izšel istoimenski katalog, Slavko Hren pa je o njej posnel dva dokumentarna portreta, Gospa, ki z oblačenjem slači (RTV Slovenija, 2011) in Legende velikega in malega ekrana – Alenka Bartl (RTV Slovenija, 2012), je zapisano v Novem Slovenskem biografskem leksikonu.

Njeno pionirsko in predano delo bo za zmeraj ostalo na odrskih deskah in filmskih trakovih.