Dan žena s slovenskimi montažerkami

06. marec 2024
Slovenski filmski center v sodelovanju z Bazo slovenskih filmov na dan žena že tradicionalno s posebno projekcijo predstavlja ustvarjalnost slovenskih filmskih avtoric.

Letos pozornost usmerjamo k montažerkam s projekcijo sedmih filmov, ki bo dostopna na povezavi.med 7. in  9. marcem.

V Društvu postprodukcijskih ustvarjalcev so ob dogodku podali izjavo, ki jo je podpisal tajnik društva in  montažer Andrej Nagode:

“V Društvu postprodukcijskih ustvarjalcev smo izjemno veseli, da je ob letošnji obeležitvi dneva žena izpostavljeno delo montažerk, ki so pomembno pripomogle k oblikovanju slovenskega filmskega prostora in s svojim delom vidno pripomogle k prepoznavnosti poklicev na področju filmske montaže.Montaža je proces, kjer so ustvarjalnost, občutljivost, potrpežljivost in ljubezen do filmskega ustvarjanja glavne odlike dobrih montažerk in montažerjev. V filmih, ki so na voljo za ogled, lahko brez dvoma vidimo vse naštete odlike.Veseli smo, da je v izboru predstavljeno delo več generacij.”

S filmom Mladina Gradi (režija France Štiglic) iz leta 1946 bomo predstavili montažerko in režiserko, Milko Badjura (1902 - 1992), ki pripada predvojni generaciji domačih filmskih ustvarjalcev, ki so šele postavljali temelje slovenskemu filmu. Badjura se je v svoji bogati karieri kot montažerka podpisala pod več kot 100 filmov, med drugim tudi pod klasike, kot so Vesna (1953), Tistega lepega dne (1962) in Ne joči Peter (1964).

Še ena legenda slovenske montaže je Darinka Peršin (1929 - 2019), ki je sodelovala pri več kot 20 celovečernih igranih filmih in več kot 100 kratkih filmih vseh zvrsti. Tudi ona je podpisala kar nekaj zimzelenih slovenskih klasik, Srečno, Kekec (1963), To so gadi (1977) in Moj ata, socialistični kulak (1987). Tokrat bo za ogled na voljo kratki film Narodna noša iz leta 1975, ki ga je režiral Mako Sajko.

Na ogled bo tudi film, Kako sem se naučila obešati perilo (2023) v režiji Barbare Zemljič. Montažo je podpisala Ivana Fumić, ki je v preteklosti sodelovala pri filmu Kruha in iger (2011) ter serijah Jezero (2019) in Trigrad (2022).

Film Oči, a lahko jaz šofiram iz leta 2011, je režiral Miha Hočevar, pod montažo pa se je podpisala Olga Toni. O slednji je Andrej Nagode zapisal: “Olga Toni se poleg ustvarjanja intenzivno posveča prenašanju znanja na nove generacije in je zaslužna, da danes vsi, ki ljubimo montažo, lahko suvereno ustvarjamo in predano znanje kažemo v svojem delu. 

Pod budnim očesom Olge Toni so se šolale, Sara Gjergek, Olga Michalik in Saša Škulj. Sara Gjergek je na 26. Festivalu slovenskega filma  prejela vesno za montažo za film Duhovnica (2023). Za ogled bo na voljo eden izmed njenih prvih profesionalnih projektov, film Jašek, ki je nastal v režij Urbana Zorka leta 2015. Olga Michalik se je podpisala pod montažo filma Assunta (2018), ki ga je režirala Ester Ivakič. Prikazali bomo še film Ulov (2021) v režiji Ane Gruden, montažerka pa je bila Saša Škulj.

Povezane novice